Otroci, vzgojeni v 80. in 90. letih, so razvili veščino, ki je današnji otroci nimajo

V zadnjih letih strokovnjaki vse pogosteje opozarjajo na porast anksioznosti med otroki. Zaradi tega se mnogi starši sprašujejo, ali lahko s svojo zaskrbljenostjo nehote vplivajo tudi na duševno stanje svojih otrok. Nekateri raziskovalci zato poudarjajo, da so otroci, ki so odraščali v 80. in 90. letih, pogosto razvili več notranjega miru, samozavesti in zavedanja o sebi – lastnosti, ki jih pri današnjih otrocih pogosto pogrešamo, piše YourTango.

Takratni način vzgoje je otrokom praviloma dopuščal več svobode in samostojnosti. Starši so jih manj nadzorovali in jim omogočali, da so se učili iz lastnih izkušenj ter napak. Strokovnjaki poudarjajo, da poleg genetike pomembno vlogo pri razvoju anksioznosti igra tudi način starševstva.

Že leta 1953 je britanski otroški psihoanalitik D. W. Winnicott predstavil koncept "dovolj dobre mame". Po njegovem mnenju staršu ni treba biti popoln, da bi otroku zagotovil zdravo okolje za odraščanje. Prav nasprotno – določena mera nepopolnosti je lahko celo koristna, saj otroku omogoča, da razvije samostojnost in čustveno odpornost.

Namesto da bi otroka ves čas varovali pred vsakršnim nelagodjem ali težavo, mu "dovolj dober" starš dopušča, da se preizkuša, naredi napake in se iz njih uči. Takšne izkušnje otroku pomagajo postopoma razvijati notranjo trdnost in stabilno samozavest.

Razlika med pripravo in pretirano skrbjo

V sodobnem času postaja vse bolj priljubljen tudi nekoliko bolj sproščen pristop k starševstvu. Ta temelji na ideji, da otroci potrebujejo prostor za raziskovanje sveta, tudi če to pomeni, da se včasih zmotijo ali doživijo manjše neuspehe. Premikanje meja in sprejemanje tveganj sta namreč pomemben del učenja.

Težava nastane, ko starševska skrb preraste v stalni strah. Raziskave kažejo, da starši, ki pogosto razmišljajo predvsem o nevarnostih, lahko ta občutek nezavedno prenesejo na svoje otroke. Otroci se namreč veliko naučijo z opazovanjem vedenja odraslih.

Zato strokovnjaki svetujejo, da starši najprej poskrbijo za svoje lastno čustveno ravnovesje. Pomembno je tudi razlikovati med pripravo in pretirano skrbjo. Priprava pomeni, da otroka naučimo koristnih navad in ga opremimo z znanjem, kako se zaščititi in ravnati v različnih situacijah. Nenehna skrb pa lahko pri otroku vzbudi občutek, da je svet nevaren in nepredvidljiv.

Prav tako strokovnjaki priporočajo, da starši spremenijo način razmišljanja: namesto osredotočanja na najslabše možne scenarije naj poskušajo razmišljati bolj realno in umirjeno. Napake pri vzgoji so neizogibne – in pogosto tudi koristne. Otroku namreč omogočajo, da razvije samostojnost, samozaupanje in sposobnost spopadanja z izzivi.